Slowenischer Kultur-und Bildungsverein Sava e.V.
Header

Pozdrav iz Kopra vsem mojim prijateljem!

oktober 21st, 2019 | Posted by Galja in Nekategorizirano | Razno

Pozdravljeni vsi moji dragi Slovenci v Frakfurtu in okolici!

Verjamem, da se me spomnite – sem Galja, dolgoletna učenka DPS in redna obiskovalka kulturnih prireditev društva ter avtorica precejšnjih objav na spletni strani društva.
A že dlje kot leto me ni bilo ne na pouku, ne na prireditvah, ker sedaj živim v Kopru v Sloveniji in študiram bioinformatiko. Nekaj časa sem sicer rabila, da sem se sama tukaj znašla in domotožje me je dostikrat mučilo, a po letu dni sem se navadila na prijatelje in družino tako daleč od mene.
Zdaj živim z fantom sošolcem skupaj ampak še vedno se pogosto spomnim na svoj dom v Nemčiji.

Preden sem odšla v Slovenijo, sem mislila da mi bo kot doma, ker sem vedno občutila nekoliko večjo povezanost z slovensko kulturo in jezikom, a že kmalu sem ugotovila da je celo v tako majhni državi velika razlika med ljudmi na Primorskem in tistimi v Ljubljani, med katerimi sem odraščala precej pomembne dele življenja. Tako sem kar naprej tudi tukaj iskala domači način govorjenja, domače navade, domačo kulturo. A težko jo je najti, če se ne družiš z ljudmi na zabavah in žurkah. Še zlasti med mednarodnimi študenti je težko najti nekaj domačega, saj so iz vseh krajih sveta, večinoma iz Balkana, a Nemcev ni in ni. Niti Avstricev nisem našla. Le med poletjem jih srečaš, a to so turisti. Še rusov je več, kar nekaj mi jih je uspelo spoznati. In na vsake toliko se najde nekdo ki se je nekdaj učil nemški jezik in ga malce govori. To mi vedno popestri dan, a ni isto kot dejansko biti z Nemci.
Vsaj nekaj Ljubljančanov sem našla a mnogo jih med vikendi, kadar imam čas za druženje, odhaja domov.
Da sem obupala ne morem reči, saj sem začela gledati prekomejno, iskala sem Nemce v Trstu, a na žalost brez vozniškega in brez avta tudi to ni najboljša rešitev. Kaj torej bi lahko naredila? Kako bi se spoprijaznila s praznino v srcu, v kateri mi manjka rojstni kraj?

V bistvu ni načina, razen da se pač privadiš, a tudi takrat te včasih še vedno stisne v grlu, ko se ti prileze spomin na vse in vsakega ki jih že dolgo nisi in morda še dolgo ne boš videl.
Pomaga objeti to kar ti je blizu: novo okolje, novo kulturo, nov način življenja. Zdaj nisem le rojena v Wiesbadnu z mamo iz Ljubljane, zdaj sem tudi nekako Primorka. Uporabljam njihove besede in lepo sem se umešala med dvojezično kulturo. Vem, da vprašam na trgu po pomodorih, da pohvalim pantalone, da podam nekaj z besedami “ecco la”. Lepo se je navaditi na in sprejeti druge običaje, a vseeno še vedno vem od kod sem, še vedno govorim lepo po ljubljansko z Ljubljančani, še vedno si dopisujem s prijatelji v Nemščini.
In seveda, kar je najbolj važno, je da na vsake toliko pokličem Babico v LJ, pokličem stare sošolce v WI, in da se vedno z nasmehom spomnim prejšnja poglavja mojega življenja.
Čudovito se je spremeniti, čudovito je dodajati k sebi, a najlepše je vedeti kdo si v celoti!

S tem, dragi moji, vam pošiljam vse najlepše pozdrave s slovenske Obale in upam, da se bo še kdo odločil za spremembe v svojem življenju in se naučil jih sprejeti in objeti. Upam tudi, da vas, ki ste prišli iz Slovenije a se ne vračate pogosto, domotožje ne bo toliko mučilo. Naj ne pozabite, da je vsaki kraj, ki ste ga kadarkoli imenovali “dom”, še vedno velik del vas in da bo to vedno ostal.

Objemčki vsem,
vaša Galja <3

Slovenska prelepa obala

You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 You can leave a response, or trackback.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja