Po skoraj dvajsetih letih od ustanovitve društva so se v domovini začeli izjemni dogodki. Spremembe niso prišle čez noč, že dolgo so jih napovedovali številni bolj ali manj odmevni dogodki, mnoga nasprotujoča si mnenja, vprašanja, na katera nam nihče ni znal odgovoriti. Tudi slovenska skupnost v Frankfurtu je daleč od doma hodila po poti samoodločanja in uresničitve dolgoletnih sanj. Uresničevala se je tisočletna želja slovenskega človeka – samostojna domovina!

25. junija 1991 smo jo le dočakali – samostojno Slovenijo! A junijski dogodki v domovini leta 1991 niso prinašali le veselja, temveč tudi ogorčenje in skrb za bližnje, ki so se znašli v vojnem stanju. SKPD Sava je organiziralo demonstracije proti vojaškemu napadu na Slovenijo, proti kršenju človekovih pravic, za ustanovitev samostojne Slovenije in Hrvaške ter za demokracijo, kasneje še več demonstracij za priznanje samostojnosti novoustanovljene države v Frankfurtu; 29. junija 1991 je bila izvedena demonstracija v Wiesbadnu, 6. julija 1991 pa v Bonnu. Tako smo izrazili zahtevo po priznanju neodvisnosti Republike Slovenije pri nemških oblasteh.

Rezultat sestanka predsednika društva pri vladi dežele Hessen v Wiesbadnu je bila denarna pomoč deželne vlade v vrednosti 300.000,00 DM. Organizirana je bila tudi zbiralna akcija finančne pomoči Sloveniji. Denarna sredstva so se zbirala pri banki LHB pod geslom »Hilfe für Slowenien«.

1. oktobra 1991 je društvo ustanovilo »Odbor za pomoč Sloveniji«, njegova naloga je bila zbiranje finančnih sredstev, namenjenih izključno podpori slovenskemu zdravstvu. Nadalje je odbor organiziral zbiranje zdravil, nabavo sanitetnega materiala, oblačil in ostalih nujnih potrebščin, predvsem za begunce iz sosednje Hrvaške in BIH, ki jih je sprejela mlada Slovenija. Društvo je pozvalo vse medicinsko osebje slovenskega rodu, naj sodeluje pri navezovanju stikov s člani organizacije “Äskulap Unfallhilfe”, tako je bila s pomočjo nemškega Caritasa in slovenskega Rdečega križa podprta oskrba Slovenije z medicinsko opremo in z zdravili. Tudi po priznanju države Slovenije smo na številnih prireditvah s ponosom predstavljali mlado slovensko državo tukajšnjemu prebivalstvu. S prireditvami v mestu Frankfurt smo ljudem v sliki in besedi predstavljali našo deželo in svobodno voljo njenih ljudi. Organizirali smo zbiralne akcije in delili letake z informacijami. Takratni predsednik društva Sava, žal že pokojni Janko Zemljič, je na tribuni v središču Frankfurta na ulici Zeil pozdravil množico mimoidočih, naj se z nami veselijo in obiščejo Slovenijo, ki da je »klein, aber fein«! Tako smo jo doživljali tudi mi!

Naj zaključimo z pismom upokojene učiteljice DPS gospe Mire Turk Radikovič, ki se je iz domovine prijazno odzvala našemu vabilu, naj prispeva nekaj misli za brošuro.

Še pomnite, dragi rojaki!

Ni dano vsaki generaciji, da bi doživela in preživela tako velike odločitve, kot jih je nam Slovencem prineslo leto 1991. Nam je bilo dano, bili smo zraven!

Pa vendar spremembe niso prišle čez noč, že dolgo so jih napovedovali številni bolj ali manj odmevni dogodki, mnoga nasprotujoča si mnenja, velikokrat tudi glasna ali pa zašepetana vprašanja, na katera nam nihče ni znal odgovoriti. Tudi slovenska skupnost v Frankfurtu je daleč od doma hodila to pot samoodločanja in uresničitve dolgoletnih sanj. Čeprav malo z zamudo, so med nas prihajale informacije od doma. Ni bilo vedno lahko, tudi za oddelke pouka materinščine ne. Slovenski jezik je do takrat uresničeval svoje pravice kot eden jezikov skupne domovine Jugoslavije. Vedno težje je bilo ohranjati to »enotnost« in se pojavljati na skupnem odru. Tako učenci kot starši smo se zato zelo hitro pridružili gibanju za nekaj novega, našega. Uresničevala se je tisočletna želja slovenskega človeka – samostojna domovina!

Se spomnite tistih dni? V društvu Sava in nasploh med našimi ljudmi: vznemirjenje, novice, zahteve, pričakovanja, pobude in obljube, vprašanja, strah in navdušenje, pa tudi dvomi … koliko sestankov in akcij v prostorih društva se je zvrstilo do odločilne osamosvojitve! S prireditvami v mestu smo ljudem v sliki in besedi predstavljali našo mlado deželo in svobodno voljo njenih ljudi. Organizirali smo zbiralne akcije in delili letake z informacijami. Takratni predsednik društva Sava Janko Zemljič je na tribuni na Zeilu pozdravil zbrano množico mimoidočih, naj se z nami veselijo in obiščejo Slovenijo, ki da je »klein, aber fein«! Tako smo jo doživljali tudi mi!

Zdaj živimo v tej nam tako ljubi in samostojni domovini že trideset let. Kako hitro mineva čas! Res je lepa ta naša dežela, polna naravnih lepot in prijaznih kotičkov! Tako lepa, da si zasluži, da v njej živijo srečni ljudje! Tako prijazna, da bi med svojimi hribi in dolinami z veseljem pozdravila in sprejela slovenske rojake iz širnega sveta – vse ljudi dobrega srca!

In kaj želim domovini Sloveniji ob njenem prazniku? Da je s slabimi odločitvami ne bi razočarali mi sami, njeni ljudje! Naj ostane naša prva ljubezen in ponos, naša odgovornost in obveza do preteklih in bodočih rodov!

Mira Turk Radikovič

UO SKPD SAVA Frankfurt