Po skoraj dvajsetih letih od ustanovitve društva so se v domovini začeli izjemni dogodki. Spremembe niso prišle čez noč, že dolgo so jih napovedovali številni bolj ali manj odmevni dogodki, mnoga nasprotujoča si mnenja, vprašanja, na katera nam nihče ni znal odgovoriti. Tudi slovenska skupnost v Frankfurtu je daleč od doma hodila po poti samoodločanja in uresničitve dolgoletnih sanj. Uresničevala se je tisočletna želja slovenskega človeka – samostojna domovina!

25. junija 1991 smo jo le dočakali – samostojno Slovenijo! A junijski dogodki v domovini leta 1991 niso prinašali le veselja, temveč tudi ogorčenje in skrb za bližnje, ki so se znašli v vojnem stanju. SKPD Sava je organiziralo demonstracije proti vojaškemu napadu na Slovenijo, proti kršenju človekovih pravic, za ustanovitev samostojne Slovenije in Hrvaške ter za demokracijo, kasneje še več demonstracij za priznanje samostojnosti novoustanovljene države v Frankfurtu; 29. junija 1991 je bila izvedena demonstracija v Wiesbadnu, 6. julija 1991 pa v Bonnu. Tako smo izrazili zahtevo po priznanju neodvisnosti Republike Slovenije pri nemških oblasteh.

Rezultat sestanka predsednika društva pri vladi dežele Hessen v Wiesbadnu je bila denarna pomoč deželne vlade v vrednosti 300.000,00 DM. Organizirana je bila tudi zbiralna akcija finančne pomoči Sloveniji. Denarna sredstva so se zbirala pri banki LHB pod geslom »Hilfe für Slowenien«.

1. oktobra 1991 je društvo ustanovilo »Odbor za pomoč Sloveniji«, njegova naloga je bila zbiranje finančnih sredstev, namenjenih izključno podpori slovenskemu zdravstvu. Nadalje je odbor organiziral zbiranje zdravil, nabavo sanitetnega materiala, oblačil in ostalih nujnih potrebščin, predvsem za begunce iz sosednje Hrvaške in BIH, ki jih je sprejela mlada Slovenija. Društvo je pozvalo vse medicinsko osebje slovenskega rodu, naj sodeluje pri navezovanju stikov s člani organizacije “Äskulap Unfallhilfe”, tako je bila s pomočjo nemškega Caritasa in slovenskega Rdečega križa podprta oskrba Slovenije z medicinsko opremo in z zdravili. Tudi po priznanju države Slovenije smo na številnih prireditvah s ponosom predstavljali mlado slovensko državo tukajšnjemu prebivalstvu. S prireditvami v mestu Frankfurt smo ljudem v sliki in besedi predstavljali našo deželo in svobodno voljo njenih ljudi. Organizirali smo zbiralne akcije in delili letake z informacijami. Takratni predsednik društva Sava, žal že pokojni Janko Zemljič, je na tribuni v središču Frankfurta na ulici Zeil pozdravil množico mimoidočih, naj se z nami veselijo in obiščejo Slovenijo, ki da je »klein, aber fein«! Tako smo jo doživljali tudi mi!

Naj zaključimo z pismom upokojene učiteljice DPS gospe Mire Turk Radikovič, ki se je iz domovine prijazno odzvala našemu vabilu, naj prispeva nekaj misli za brošuro.

Še pomnite, dragi rojaki!

Ni dano vsaki generaciji, da bi doživela in preživela tako velike odločitve, kot jih je nam Slovencem prineslo leto 1991. Nam je bilo dano, bili smo zraven!

Pa vendar spremembe niso prišle čez noč, že dolgo so jih napovedovali številni bolj ali manj odmevni dogodki, mnoga nasprotujoča si mnenja, velikokrat tudi glasna ali pa zašepetana vprašanja, na katera nam nihče ni znal odgovoriti. Tudi slovenska skupnost v Frankfurtu je daleč od doma hodila to pot samoodločanja in uresničitve dolgoletnih sanj. Čeprav malo z zamudo, so med nas prihajale informacije od doma. Ni bilo vedno lahko, tudi za oddelke pouka materinščine ne. Slovenski jezik je do takrat uresničeval svoje pravice kot eden jezikov skupne domovine Jugoslavije. Vedno težje je bilo ohranjati to »enotnost« in se pojavljati na skupnem odru. Tako učenci kot starši smo se zato zelo hitro pridružili gibanju za nekaj novega, našega. Uresničevala se je tisočletna želja slovenskega človeka – samostojna domovina!

Se spomnite tistih dni? V društvu Sava in nasploh med našimi ljudmi: vznemirjenje, novice, zahteve, pričakovanja, pobude in obljube, vprašanja, strah in navdušenje, pa tudi dvomi … koliko sestankov in akcij v prostorih društva se je zvrstilo do odločilne osamosvojitve! S prireditvami v mestu smo ljudem v sliki in besedi predstavljali našo mlado deželo in svobodno voljo njenih ljudi. Organizirali smo zbiralne akcije in delili letake z informacijami. Takratni predsednik društva Sava Janko Zemljič je na tribuni na Zeilu pozdravil zbrano množico mimoidočih, naj se z nami veselijo in obiščejo Slovenijo, ki da je »klein, aber fein«! Tako smo jo doživljali tudi mi!

Zdaj živimo v tej nam tako ljubi in samostojni domovini že trideset let. Kako hitro mineva čas! Res je lepa ta naša dežela, polna naravnih lepot in prijaznih kotičkov! Tako lepa, da si zasluži, da v njej živijo srečni ljudje! Tako prijazna, da bi med svojimi hribi in dolinami z veseljem pozdravila in sprejela slovenske rojake iz širnega sveta – vse ljudi dobrega srca!

In kaj želim domovini Sloveniji ob njenem prazniku? Da je s slabimi odločitvami ne bi razočarali mi sami, njeni ljudje! Naj ostane naša prva ljubezen in ponos, naša odgovornost in obveza do preteklih in bodočih rodov!

Mira Turk Radikovič

UO SKPD SAVA Frankfurt

Sonce me je s sabo vzelo
na večerno pot nocoj,
ker morda si je želelo
sprehoditi se z menoj.

Prav pod hrib sem mu sledila,
prav do veličastnih vrat,
ki se bodo odklenila
in posrkala ga v hlad.

Preden pa je zatonilo,
je opravilo obred:
čez nebo se je razlilo,
oslepilo moj pogled,

da sem k zemlji se privila,
kot da iščem v njej srce,
kot da bi me božja sila
spet ustvarjala iz nje.

Sonce pa škrlatno svilo
mi je stkalo za slovo
in me vanjo ogrnilo,
da bi mi bilo toplo.

Nataša Konc Lorenzutti

Osrednja gostja naše spletne prireditve v mesecu marcu, umetnica ga. Natašo Konc Lorenzutti, nam je po našem druženju poslala svojo pesem, z dovoljenjem, da jo lahko objavimo tudi na spletni strani. Ga. Konc Lorenzutti se zahvaljujemo za to dragoceno darilo.

Dragi Savanke in Savani, dragi obiskovalci Savine spletne strani, Upravni odbor društva SAVA e.V. Frankfurt želi vsem blagoslovljene in vesele velikonočne praznike.

Naj bo za vse nas velikonočno praznovanje zadovoljno, veselo ter posebno v teh posebnih časih polno vedrine in zdravja.

UO SKPD Sava Frankfurt

Mednarodni dan žena oziroma svetovni dan žensk je ime svetovnega dne, ki ga vsako leto praznujemo 8. marca. Nastal je kot pobuda socialističnih organizacij v obdobju pred prvo svetovno vojno v boju za enakost, volilno pravico za ženske in emancipacijo delavk. Dan žena so prvič praznovali 19. marca leta 1911. Od leta 1921 praznujemo ta praznik vsako leto in letos obeležujemo 100 to obletnico tega mednarodnega praznika. Združeni narodi (OZN) so v mednarodnem letu žensk 1975 izbrali točen datum za “Dan Združenih narodov za pravice žensk ” in prvič organizirali praznovanje 8. marca.

Naj vam na kratko predstavim zgodovino dneva zena in razloge za praznovanje mednarodnega praznika žensk oz. dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti žensk.

Ideja o nujnosti tega dne se je rodila v začetku 20. stoletja v socialističnih smereh, njen namen pa je bil poziv k enakopravnosti žensk pri delu, volilni pravici in odločanju o rojstvu otrok. Razvijati so jo začele ameriške socialistke, ki so leta 1908 organizirale prve večje demonstracije za svoje pravice. ZDA so tudi prva država, v kateri so ženske dejansko praznovale svoj dan – to se je zgodilo 28. februarja leta 1909.

Uveljavitev praznika žensk je močno povezana tudi z imenom nemške feministke in socialistke Klare Zetkin, ki se je leta 1889 začela bojevati za enakopravnost žensk in leta 1910 podala tudi pobudo za dan, posvečen vsem ženskam. Leta 1911 so ga tako praznovali v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem, takrat še na 19. marca, na 8. marec pa se ga praznuje od leta 1917.

Praznik predstavlja tudi spomin na požar v tovarni tekstila Triangle v ZDA. Leta 1911 so se ženske v New Yorku uprle delodajalcem in so hotele na ta način izboljšati delovne razmere. A čakala jih je tragična usoda: zaprli so jih v tovarno in jih zažgali. V ognjenih zubljih je tedaj življenje izgubilo več kot 140 žensk.

Boji za enakopravnost žensk so seveda potekali tudi v Sloveniji. Leta 1897 je začel izhajati ženski časopis Slovenka, leto pozneje pa je bilo ustanovljeno prvo žensko društvo. V tem kontekstu je pomembna letnica 1906, ko je na graški univerzi končala doktorat iz filozofije prva Slovenka. V nadaljevanju so ženske le še pridobivale na enakopravnosti: leta 1945 je bila uzakonjena splošna volilna pravica; leta 1974 je bilo v ustavo SFRJ zapisano določilo, da ima vsaka ženska pravico svobodno odločati o rojstvu otrok; leta 1977 je bila uzakonjena pravica vsake ženske do umetne prekinitve nosečnosti iz drugih, ne le zaradi zdravstvenih razlogov; leta 1989 je začel delovati prvi telefon v sili za pomoč ženskam in otrokom, ki so postali žrtev nasilja.

V mnogih državah po svetu se zenske se vedno borijo za svoje pravice in za enakopravnost. Glede na to , da tukaj v tujini večina ljudi sploh ne ve, kaj je 8. marec sem zelo ponosna, da obujanje spominov na ta praznik in s tem na našo slovensko tradicijo nadaljujemo tu v našem slovenskem društvo in s tem izkažemo pomembnost tega praznika in priznanje vsem ženskam .

Povzela in sestavila Maja Daniel

Ko se nekega dne zbudiš in pogledaš okoli sebe, vidiš, kako hitro čas mineva in kako kratki so dnevi, tedni, meseci, leta…

Otrok, s katerimi si se davno igral na ulici ni več tu. Šli so po svojih poteh.
Babica, s katero si obiral jagode po vrtu je že davno odšla. Včeraj si jih obral sam.
Starega učitelja matematike, s katerim si se pridno učil množenje in delenje si pred kratkim našel v časopisu. Računal ne bo nikdar več.
Sosedov pes, s katerim si nekoč tekal po vrtu že dolgo ni več zalajal. Dolga leta nazaj je zaspal.
Šola, v katero si dan za dnem radovedne glave zahajal ne posluša več otroških krikov in petja. Le zarjavela gugalnica škripi.

Ostaneš, poješ žemljico od včeraj, in greš malce po mestu, morda ti bo bolje.
A kaj ko najlepše trgovinice polne bombonov ni več. Tukaj se zdaj prodajajo čevlji.
A kaj ko sladoledarja na vogalu ne sliši nihče več. Le prazna cesta z davno izpranim palim sladoledom leži in molči.
A kaj ko ti prijazni kmet na tržnici ne da košček sladke hruške. Košaro za pobiranje že dolgo ni več prijel.
A kaj ko star oreh v parku ti ne dela več sence. Lani ga je podrla strela.
A kaj ko pred izložbo z igračami ne stojita več z bratcem, želeč si leseni vlakec.

Sam stojiš. Sam gledaš. Sam vidiš.

Vidiš, da nikoli ne bo, kot je bilo. Vidiš, da hodiš po enosmerni potki. Brez prestanka, brez cilja. Hodiš, dokler ti potka izpod nog ne izgine.

Tudi tebe se bo nekdo nekega dne spomnil. Tudi njemu bo težko pri srcu, ker te več ni. Potem se pa bo nasmehnil, spominjajoč se lepih trenutkov s tabo. Spominjajoč se, česar najbolj pogreša.

Življenje je najlepša a hkrati najbolj okrutna stvar, ki ti je dana.
Večnosti ni. In mogoče je tudi bolje tako.