Ko se nekega dne zbudiš in pogledaš okoli sebe, vidiš, kako hitro čas mineva in kako kratki so dnevi, tedni, meseci, leta…

Otrok, s katerimi si se davno igral na ulici ni več tu. Šli so po svojih poteh.
Babica, s katero si obiral jagode po vrtu je že davno odšla. Včeraj si jih obral sam.
Starega učitelja matematike, s katerim si se pridno učil množenje in delenje si pred kratkim našel v časopisu. Računal ne bo nikdar več.
Sosedov pes, s katerim si nekoč tekal po vrtu že dolgo ni več zalajal. Dolga leta nazaj je zaspal.
Šola, v katero si dan za dnem radovedne glave zahajal ne posluša več otroških krikov in petja. Le zarjavela gugalnica škripi.

Ostaneš, poješ žemljico od včeraj, in greš malce po mestu, morda ti bo bolje.
A kaj ko najlepše trgovinice polne bombonov ni več. Tukaj se zdaj prodajajo čevlji.
A kaj ko sladoledarja na vogalu ne sliši nihče več. Le prazna cesta z davno izpranim palim sladoledom leži in molči.
A kaj ko ti prijazni kmet na tržnici ne da košček sladke hruške. Košaro za pobiranje že dolgo ni več prijel.
A kaj ko star oreh v parku ti ne dela več sence. Lani ga je podrla strela.
A kaj ko pred izložbo z igračami ne stojita več z bratcem, želeč si leseni vlakec.

Sam stojiš. Sam gledaš. Sam vidiš.

Vidiš, da nikoli ne bo, kot je bilo. Vidiš, da hodiš po enosmerni potki. Brez prestanka, brez cilja. Hodiš, dokler ti potka izpod nog ne izgine.

Tudi tebe se bo nekdo nekega dne spomnil. Tudi njemu bo težko pri srcu, ker te več ni. Potem se pa bo nasmehnil, spominjajoč se lepih trenutkov s tabo. Spominjajoč se, česar najbolj pogreša.

Življenje je najlepša a hkrati najbolj okrutna stvar, ki ti je dana.
Večnosti ni. In mogoče je tudi bolje tako.